Monday, 27 May 2019

TEOREMA

TEOREMA, performans, galerija Škuc, cikel Slavne Neznane, foto: Nina Dragičević
OR poiesis
TEOREMA
situacija poslušanja s fragmenti zvočne poezije



v okviru cikla Slavne Neznane, kuratorka Nina Dragičević
galerija Škuc, 1. december 2019


Ponavljajoči se zvoki vsakdana so pogosto neznosni. Teror. Tudi zato, ker se običajno raztreščijo na zidu tišine.

Petra Kapš nas bo v slušnem sprehodu zapeljala v izbrane prostore in konkretne atmosfere, ki so bili inspiracija performativne zvočne poezije, lahke in krhke kot nepričakovani piš vetra, vzpodbujene s hojo in poskusi nepremičnega stanja. Posebej na Ljubljano in Berlin se vežejo njeni bralni performansi poezije Piera Paola Pasolinija na postajah in v vagonih podzemne železnice ter z varnostno službo pospremljeno prepovedano branje pesmi Srečka Kosovela na osrednjem stopnišču Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. Poti mnogokrat vodijo do zidovja, znotraj njih pa se pogosto razkrijejo paradiži. To je tam, kjer se nikoli nič ne spreminja, kjer je vse vedno isto. Njihovi prebivalci so najverjetneje že povsem gluhi ... bodisi nori. Nenehno navzočnost nespremenljivega, konstanto zdajšnjost, podprto z brez-časovno matrico nad(od)grajene resničnosti, bi lahko označili kot auralni pekel.
Avtorica predlaga smrten, v tišino odluščen paradiž.

tekstualna/zvočna predloga performansa:
. hoja
. stanje pri miru
. poezija . zvočna poezija
.branje v konkretnem prostoru
. branje v intimnem prostoru
. tiho branje

začnem s hojo … Walking Piece ... Golden Walls / ali pa Planterwald Berlin

Kar izrečem, izgubim.
Je glas v digitalnem do-končen – nesmrten?!

Glas prihaja bližje kot pogled. Muzično bogato obdarjena Ekho, skrčena v izzvenevanju izkričanih besed, ostaja nerazumljena, prepuščena veku hrepenenja. Glas se lastninjenju izmika.

Korenine OR je moč loviti v besedah, ki v svojem jedru nosijo sledi govora; izplen nas sooči z dolgotrajno premočjo okostenelega nad usti. OR  (iz)sledimo v nukleus reda, sumimo v korespondenci s formo, jedru organuma. OR kot os diskurzivne civilizacije. OR skoz mrmrajoči glas brbljanja, vzpenjajoč se iz in potapljajoč se v globinah ust. OR kot označevalec, poetični modulator, sila navdiha, zrcaljajoča ostanke prihodnosti. OR kot simptom, medtem ko naj naša civilizacija pomena in (ne)(spo)razumevanja pije iz izvira Mnemozine, da se osveži s celovitim prizadevanjem poetičnega.

Zame je trenutnost bistvena lastnost glasu. Neulovljiv je, med pretakanjem skozi telo izveneva, za seboj pušča rahle, komaj zaslutene sledi, ki jih sproti udušujejo drugi glasovi. Izginotje glasu je nuja. V telo ne vpisuje le slišanega, ampak izzove občutja, le ta pa minevajo veliko počasneje. Občutje traja dlje, tudi ko glasu, ki mi je prevel celice, ne slišim več. Sekvenca njegovega slišanja je krajša kot občutenje glasu. Spomin in blodni notranji glasovi pa pričajo še o drugačnih, dolgotrajneših glasovnih vrtinah, ki v globinah segajo tudi tja, kjer je uho bilo potopljeno v vodnati mehkobnosti.

Kakorkoli že, poslušanje, tako in-situ kot preko vmesnikov in posnetkov, je vendarle zmožnost biti brez teže, lahak, je spozaba gravitacije. Spomini telesa so oplojeni s stapljajočimi, nerazločenimi občutji izginulih glasov; so v tesni zvezi z staro željo po odvezavi od privlaka zemlje in premestitvi v okolje, ko telo vsaj za trenutek odmisli težo lastnega telesa. Ob poslušanju glasov in zvokov, tudi posnetih, potujemo z eteričnostjo konkretne stvarnosti; glasovi so kot vmesni portali, ob pomikanju skoznje jih ne gostita le čas in prostor, poganjajo jih breztežnosti potujočih teles.

Tako kot zvok v telesu odvija časovne tirnice, telo v zvoku bistveno zaznamuje izkušnja več časovnih konceptov. A telo mora biti najprej tisto, ki vzdrži različne zvočne situacije. Običajno skrajno samoumevno uporabljamo izraze kot sta hrup in tišina, vedno znova aktualna antagonista, on in ona. Presenetljivo pa je dejstvo, da sta besedi tako borno diferencirani, da obstoji skromen nabor terminov za izražanje njunih variacij, kaj šele fines. Izkustva so seveda izjemno različna – tako iz osebnega kot empirično merljivega pristopa. Zdi se, da je besedno nediferencirano tišino ustrezneje artikulirati skoz polje zvoka (hrupa). Tišina, izvrstna gojiteljica oksimorov, kraljica paradoksa, se zlahka manifestira kot glušeča, kričeča ... gosta in težka ... spokojna, neslišna.


belo
tišina
misli se ponavljajo
vrtijo krog, neumorne
so kot kristali snega
nočejo pasti na zemljo
ujame jih koprena neskončnih medprostorij uma
uhelj poskoči
ščegeta ga raskava površina šuma

kORak oglašuje prostor, odmeva prostor, stavbe, tla, beton, pesek, odziva se na ljudi, živali, rastline
skozenj slišimo pomene, ki jih sam ne sliši, razpoloženje

kaj tišina je je skrajno subjektivno, lahko pa manifestativno zatrdim

tišina NI ENAKO nenehna prisotnost zvoka
ampak žal je prav NENEHNA PRISOTNOST ZVOKA situacija sodobne, digitalne civilizacije

srednjeveški učenjaki so “nenehno navzočnost” opredelili kot pekel, danes “nenehno navzočnost” razumemo kot paradiž, ki nam omogoča, da si zatiskamo oči, a ušes si me moremo zatisniti, le sluh nam vztrajno krni